Nasveti za vzdrževanje

DODATEK – priprava vašega motorja na sezono (KLIKNI TUKAJ)

Priprava izvenkrmnega motorja
Motorji z notranjim zgorevanjem v osnovi niso narejeni za dolgotrajno počivanje. Preveč so odvisni od mazanja in preveč občutljivi na korozijo, ki jih napade hitro po tem, ko jih nehamo uporabljati. Zato je potrebno za njih ustrezno poskrbeti. Najbolj neodgovorno je motor pustiti takšen, kot je bil tik po zadnji uporabi. To boste ugotovili spomladi, ali pa šele čez nekaj let, in takrat vam bo hudo žal. Še posebej, če vas bo pustil na cedilu takrat, ko bi ga najbolj potrebovali. Sebi pripišite posledice.
Vzdrževanje
Slabo vzdrževanje počasi, toda vztrajno razjeda motor. V razmeroma kratkem času, kot je ena zima, se verjetno ne bodo pojavile drastične poškodbe, se bo pa gotovo začel proces korozije, ki ga je kasneje izjemno težko, ali pa sploh nemogoče, zaustaviti. Še najslabše je, če vas bo motor pustil na cedilu sredi sezone in boste v času počitnic čas zapravljali za draga in dolgotrajna popravila. Večina lastnikov takšnih poletnih okvar ne bo povezala z vzdrževanjem, temveč bo jezo znašala nad proizvajalcem motorja, njegovo kvaliteto itd… Po laičnem mnenju res nimata servis in konzervacija motorja v jesenskih mesecih nič z okvaro v juliju naslednjega leta. In to še, ko je motor čez ves teden odlično deloval. Sklepanje je popolnoma napačno. Večina okvar je povezana s slabim vzdrževanjem. Jesenski servis motorja je prvenstveno namenjen preprečevanju rjavenja in korozije. Pri manjših in lažjih izvenkrmnih motorjih ga lahko opravite sami, pri močnejših in notranjih motorjih pa je delo bolje prepustiti strokovnjakom, razen če ste dobri poznavalci motorjev. V tem primeru se lahko celotnega jesenskega servisa lotite tudi sami. Vrnimo se h koroziji in rjavenju. Ta dva faktorja sta glavni vzrok okvar, lomov delov motorja, preobremenitev posameznih premikajočih se delov itd… Obenem naj omenim, da za večino proizvajalcev motorjev velja, da je garancija motorja veljavna le v primeru pravilnega skladiščenja in postopka konzervacije motorja v primeru daljše neuporabe. Tako se vam vsekakor splača potrošiti sobotno urico ali dve prostega časa za vaš motor.
Konzerviranje
Izvenkrmnega motorja čez zimo ne smemo pustiti na plovilu. Preden ga pospravimo, ga je potrebno dobro sprati s sladko vodo. Tako od zunaj, kot od znotraj. To storimo tako, da ga nekaj minut pustimo teči v čisti sladki vodi. Če imate manjši čoln in možnost spusta čolna v sladko vodo (reko, jezero), to storite, vendar se prej prepričajte, da ni polna alg ali druge umazanije, ker boste v nasprotnem primeru stanje lahko celo poslabšali. Drug način je stara preverjena metoda s kovinskim sodom, v katerega nalijete sladko vodo, si iz lesa ali kovine napravite začasni nosilec, motor postavite v sod in ga pustite teči kakšno minuto ali dve. Z novejšimi motorji imamo še lažje delo. Nekateri imajo namreč prirobnico, na katero lahko namestimo priključek za cev, skozi to pa nato spustimo vodo in vključimo motor. Ali pa z uporabo slušalk. POZOR! Pred zagonom motorja na prostem obvezno snemite propeler! Prav tako pred zagonom snemite pokrov motorja in pokrov uplinjača, če ga motor ima, seveda. S seboj morate imeti konzervacijsko olje, ki se nahaja v razpršilcu. Po preteku dveh ali treh minut snamemo cev za dovod goriva in čakamo, da začne motor “kašljati”, v tem trenutku razpršimo olje v uplinjač. Da nam je uspelo, bomo opazili po modrikastem dimu iz izpušne cevi. Motor se bo brez goriva hitro ustavil. Nato namažemo vse gibljive dele z mastjo, pa tudi vijake in matice je dobro premazati. Uporabimo litijevo mast ali mast, kot jo je predpisal proizvajalec. Ne pozabimo na ročico za plin, menjalno ročico in priključke pletenic oziroma kovinskih ročic. Naslednje delo, ki ga moramo obvezno opraviti, je zamenjava olja v nogi motorja. To storimo tako, da odvijemo vijak za izpust in spustimo staro olje v posodo, nato pa s pomočjo lijaka in ustrezne cevi nalijemo v nogo olje. Olje mora biti ustrezno specifikaciji proizvajalca motorja. Če ne veste, katero olje naliti, je potrebno povprašati pri prodajalcu ali serviserju ustrezne znamke motorja. V kolikor je v olju prisotna emulzija bele barve, pomeni to prisotnost vode v olju. V takem primeru je potrebno zamenjati tudi tesnilo. Ko smo to storili, se lotimo valjev motorja. Iz motorja odvijemo svečke in v valj(e) vbrizgamo konzervacijsko olje. To storimo zaradi zaščite pred rjavenjem. Motor nekajkrat zasučemo “na suho”. Preverimo tudi svečke. Če so izrabljene, jih zamenjamo, drugače kar iste privijemo nazaj v valje. Ne smemo pozabiti na zračni filter. Ta sicer ne bo vplival na trajnost motorja ali korozijo, je pa to potrebno iz preventivnih razlogov. Da ne bi tega dela spomladi spregledali! Vložek filtra izvlečemo in ga očistimo. To storimo najlaže tako, da ga spihamo z zračnim kompresorjem, nato ga vstavimo nazaj na svoje mesto, lahko pa tudi kupimo novega. Naslednji korak so cinkove anode, ki jih moramo pregledati in ob iztrošenosti tudi zamenjati. Te so izjemno pomembne, ker ščitijo motorne dele pred galvansko korozijo. Po anodah narahlo potolčemo s kladivom, saj se lahko zgodi, da na zunaj izgledajo dobre, v resnici pa so vse luknjaste. Če se spremenijo v prah, jih seveda zamenjamo. Za konec pustimo motor, da se dobro odteče in posuši, nakar ga obrišemo s krpo. Na koncu namestimo propeler nazaj na os, ki smo jo namazali z mastjo, namestimo nazaj pokrov uplinjača in pokrov motorja. Natančen postopek konzervacije je opisan v navodilih za uporabo motorja, kjer so navadno tudi podana olja in maziva, tako da je najbolje slediti tem navodilom. Ko smo s konzervacijo končali, postavimo motor na vnaprej pripravljeno stojalo in ga shranimo v suhem in dobro prezračevanem prostoru. Nazadnje ga pokrijemo s platnenim pregrinjalom in ga tako zavarujemo pred prahom.
Rezervoar in baterije
Tudi rezervoarju moramo nameniti nekaj pozornosti. V principu naj bi bil rezervoar poln goriva, saj tako preprečimo korozijo. To je sicer res, vendar moramo paziti, saj gorivo s časom propada (razgrajujejo se aditivi), zato moramo gorivu, če bo stalo dalj časa, dodati stabilizator, ali pa ga porabiti in natočiti novega. Ker je danes veliko rezervoarjev že plastičnih, je le-te najbolje pustiti prazne. Baterijo je najbolje vzeti iz plovila, če pa tega ne naredimo, moramo odstraniti vse kable iz kontaktov. Samo izključiti glavno stikalo ni dovolj. Preverimo nivo kisline v njem (če je svinčen) in po potrebi dolijemo destilirano vodo. S polnilcem napolnimo baterijo in jo nato shranimo doma na suhem in hladnem prostoru. Vlažni in topli prostori omogočajo praznitev baterije preko zraka. Baterijo električno polnimo vsaka dva meseca.